Astrofotografska programska oprema za začetnike: s čim v resnici začeti

Veliko ljudi ta hobi zapusti na enak način, in nebo ima pri tem bolj malo opraviti.

Kupijo teleskop. Dobijo prvo noč posnetkov. Vprašajo, katero programsko opremo uporabiti, in pravilno jim povedo, da je PixInsight najboljši. Namestijo ga, odprejo mapo FITS-ov, pogledajo vmesnik, ki predpostavlja, da že vedo, kaj je screen transfer function, in ga zaprejo. Tri mesece pozneje je teleskop v omari in sklep je „astrofotografija je težja, kot sem mislil”.

Običajno sta bila tako oprema kot podatki v redu. Nasvet je bil pravilen, le dan je bil napačni osebi.

Naše priporočilo

Za večino je odgovor Akastroid: ena aplikacija za globoko nebo, planete, Luno in Sonce, na Macu, Windows in Linuxu. Povlečete posnetke vanjo in jih oceni, kalibrira, zloži, odstrani gradient, umeri barvo in izostri, brez nastavitev, ki bi jih morali izbirati. Običajna pot za isti rezultat zahteva štiri do šest ločenih programov.

Na istem skladu Oriona je samodejna obdelava v Akastroidu izmerila razmerje signal-šum 402 proti 87 pri standardnem postopku Sirila in gradient neba 2,6 % proti 21,6 % (celotna primerjava). Lahko ga brezplačno preizkusite na svojih podatkih.

Izberite PixInsight, če želite vsak korak voditi ročno in porabiti mesece za učenje, ali Siril, če želite brezplačen program in se korakov radi naučite sami. Preostanek vodnika ju podrobno primerja.

Boljše vprašanje za začetek

Običajni okvir je „kateri program je najboljši”. To vprašanje ima odgovor in ta odgovor je začetniku neuporaben, ker je najboljši program najboljši v rokah nekoga, ki je že porabil mesece, da se ga je naučil.

Koristnejše vprašanje je, kaj moraš vedeti, preden ti program sploh kaj da.

Vsak astrofotografski program je nekje na tej lestvici. Za tvojih prvih šest mesecev je to, kje je, pomembnejše od kakršnekoli razlike v kakovosti izhoda.

Kaj vsak od njih zahteva od tebe

DeepSkyStacker. Brezplačen, samo za Windows. Zahteva, da ločeno naložiš light, dark, flat in bias posnetke, izbereš metodo sestavljanja in vrednost kapa, nato pa rezultat dokončaš kje drugje, ker se ustavi pri integraciji. Kar pride iz njega, za vsakogar, ki ni bil opozorjen, izgleda kot ploščat siv pravokotnik, in korak, ki to spremeni v fotografijo, ni v programu. Razumno, če že obvladaš Photoshop. Begajoče, če ga ne.

Siril. Brezplačen, teče na Windows, Macu in Linuxu, zelo dober in aktivno razvijan. Zahteva, da poznaš zaporedje operacij in parametre za vsako: katero metodo registracije, kateri algoritem zavračanja, kakšno stopnjo ekstrakcije ozadja, kako daleč raztegniti. Njegove skripte za enokadrne barvne kamere sredino tega avtomatizirajo, kar zares pomaga. Če je proračun tvoja omejitev in uživaš v učenju orodij, bi priporočil tega, in ne stane nič.

PixInsight. Plačljiv in daleč najgloblje orodje na tem področju. Zahteva mesece. Vmesnik je starejši od sodobnih konvencij, dokumentacija predpostavlja besednjak obdelave signalov, in ista globina, zaradi katere toliko zmore, je tudi razlog, da se ga počasi naučiš. Kdor se ga je naučil, pravi, da je bilo vredno, in verjamem jim. Za večino ljudi je še vedno napačen prvi nakup, ker se obdelave ne moreš naučiti iz slike, ki je nikoli nisi naredil.

AutoStakkert, RegiStax, PIPP, WinJUPOS. Planetarna astrofotografija. Štirje programi, vsak zase dostopen, in zaporedje med njimi je tisto, kjer se ljudje izgubijo: kateri vrstni red, kateri vmesni format, zakaj je rezultat mehak, ko je vsak korak izgledal v redu.

Akastroid. Delamo ga mi, zato to beri s tem v mislih. Daš mu mapo posnetkov. Nastavitve s seznama zgoraj so izmerjene iz posnetkov, namesto da bi te spraševal po njih, dnevnik obdelave pa pokaže, kaj je bilo izbrano in zakaj. Brezplačna različica ima vse funkcije in 2 izvoza, da ga preizkusiš.

Kaj pomeni „izmerjeno namesto vprašano”

To je vredno razumeti ne glede na to, kateri program izbereš, ker pojasni, kaj ti parametri so.

Skoraj nobena od nastavitev, po katerih te sprašujejo, ni stvar okusa. Katera metoda zavračanja ustreza stacku, je odvisno od tega, koliko posnetkov imaš in koliko se razlikujejo, oboje pa se da prešteti. Kako močno dekonvolvirati, je odvisno od izmerjene širine zvezd in razmerja med signalom in šumom, kar se da oboje izmeriti. Ali drizzle pomaga, je odvisno od tega, ali so bili tvoji posnetki ditherani, kar je zapisano v posnetkih. Kam sodi črna točka, je odvisno od tega, kolikšen delež slike je nebo, kar je na širokem polju okoli 98 %. Splošna privzeta vrednost je približno trikrat previsoka, zato imajo začetniške slike tako pogosto sivo ozadje.

Izkušen astrofotograf na teh mestih ne sprejema umetniških odločitev. Meritve ocenjuje na oko, in po letih vaje jih oceni dobro. To je spretnost, ki jo od začetnika pričakujejo, še preden dobi prvi rezultat, in pomaga vedeti, da gre za ocenjevanje, ne za okus.

Praktičen vrstni red

1. Dobi rezultat iz svoje prve seje, kakršenkoli rezultat. Ne dobrega. Pravega, iz svojih lastnih posnetkov, tako da enkrat prideš od neba do fotografije. Vse po tem je lažje, ker imaš sliko, ki jo lahko izboljšuješ.
2. Nauči se, kaj naredi en korak, tako da ga spremeniš. Raztegni predaleč in poglej, kaj se zgodi z ozadjem. Izklopi odstranjevanje gradienta in poglej, kaj je nebo počelo. To je precej hitreje kot branje o tem.
3. Popravi zajem, ne obdelave. Skoraj vsako začetniško sliko omejujejo posnetki, ne programska oprema: fokus, sledenje, brez flat posnetkov, prekratke osvetlitve. Glej diagnosticiranje slabih astrofotografij in kaj dark, flat in bias posnetki v resnici naredijo.
4. Potem, če hočeš globino, se pojdi pošteno naučit PixInsight ali Siril. Do tega trenutka veš, čemu so operacije namenjene, in učenje gre veliko hitreje.

Večina tistih, ki obupajo, je četrti korak naredila prvi.

S čim v resnici začeti

• Si na Macu: DeepSkyStacker ni možnost. Siril ali Akastroid.
• Proračun je omejitev in rad se učiš orodij: Siril. Brezplačen, dober, in skupnost okoli njega je ustrežljiva.
• Imaš pametni teleskop (Seestar, Dwarf, Vespera): nekaj, kar mapo FITS-ov bere neposredno brez nastavljanja. Glej vodič za Seestar.
• Čas je omejitev in hočeš fotografijo ta teden: Akastroid, ali Sirilove skripte, če bi raje ne plačal.
• Snemaš planete: veriga štirih programov deluje in je brezplačna; ena aplikacija, ki opravi isto delo, je vredna denarja predvsem zaradi časa.
• Prepričan si, da hočeš obvladati obdelavo kot samostojno obrt: PixInsight, in sprejmi mesece.

Povzetek

Najboljša astrofotografska programska oprema za začetnika je tista, ki ti v prvem tednu da končano sliko iz tvojih lastnih podatkov. Hitri rezultati niso pomembnejši od dobrih, a težko napreduješ v nečem, česar nisi niti enkrat dokončal.

Če hočeš delovni tok videti, preden karkoli izbereš, je vsak korak od surovih posnetkov do končane slike izpisan tukaj, skupaj s tem, koliko učenja zahteva vsak korak.